Selivke

Selivke - CD Naslovka - Tinka Volarič“Selivke so ptice, ki potujejo skozi določeno območje, pa tam ne gnezdijo niti ne prezimujejo.” Potujejo skupaj, a hkrati vsaka zase. Letijo proti istemu cilju – proti življenju. In včasih tudi proti smrti. Do obeh je enako dolga pot.

Selivke so prvenec kantavtorice, glasbene publicistke in antropologinje glasbe Katarine Juvančič ter Dejana Lapanje – akademsko izobraženega kitarista (pravzaprav multiinstrumentalista) in glasbenega producenta. Na papirju, terenu in v studiu je nastajal slabo leto dni, zamisel o konceptualni plošči, ki bi predstavljala upesnjene in uglasbene ženske zgodbe iz preteklosti in sedanjosti, njihove pozabljene ali zamolčane osebne memorije, emocionalne izpovedi in pričevanja, pa je Katarina pestovala že dolgo pred tem. Selivke so poklon ženskam, o katerih ne pišejo zgodovinske knjige, o katerih stiskah se v javnosti načeloma ne razpravlja in o katerih pravzaprav ne vemo ničesar. Njihove zgodbe pa nas učijo o tem, kako živeti in preživeti najtežje trenutke – nekoč in nekje, tukaj in zdaj, kako kultuvirati humanost in digniteto, kako presegati tegobe ali travme s humorjem, srčnostjo in pogumom, zato so preveč pomembne, da bi jih pozabili.

Nekaj pretresljivih zgodb so Katarini povedale znanke in prijateljice (Češnjev cvet – zgodba o partizanki, ki je nagovorila ženske, da so skočile iz vlaka, namenjenega v koncentracijsko taborišče; Mene nema – po zgodbi izbrisane matere dveh otrok in njeni 8 let in 2 meseca trajajoči kalvariji), spet druge so del Katarinine osebne zgodovine (pesem Pismo v Kanado je nastala na podlagi pisma, ki ga je pred več kot 85 leti njena takrat 29-letna umirajoča prababica pisala svojemu možu v Kanado; Spominčica govori o izkušnji z demenco; Uspavanka za Fride pa je Katarinina zgodba večkratnega soočanja s smrtonosno boleznijo), druge so nastale na podlagi notic iz časopisa oz. črne kronike (Balada o Rozki in vrtnem palčku), pričevanj aleksandrink in njihovih hčerk (Lilija, vrtnica, glicinija - viri: dokumentarec Metoda Pevca, Tomšičev roman Grenko morje, strokovna literatura o aleksandrinkah), nekatere je priklicala sama (Epitaf za lahkoživko, Volčje noči), “posodobitev” tolminske Magdalence pa izvira iz želje po razrešitvi suspenza, v katerem nas večkrat puščajo ljudske pesmi.

Vsaka pesem na albumu ima večplastno zgodbo – najprej se pojavi skozi besedo in glas, ki je bila prva postaja na tej poti selivk. Melodijam in besedilom (Katarina Juvančič) je osnovni aranžmajski tretma postavil Dejan Lapanja in kasneje vsak/a gost/ja posebej. Raznolik instrumentarij (mdr. vibrafon, marimba, čelo, Wurlitzer, Hammond, francoski rog, shruti box, pa nekaj malega vzorčenja, zankanja in uporabne terenskih posnetkov iz Slovenije ter Kitajske) in žanrski prijemi pa prav tako odstirajo svojo plat zgodbe. Piko na i je zgodbam dodala ilustratorka, kulturna antropologinja in pesnica Tinka Volarič (prejemnica nagrade za najlepšo slovensko knjigo na 26. knjižnem sejmu leta 2010), ki je naslikala subtilne portrete ženskih “bitij in žitij”, ptic selivk. Album je oblikoval Uroš Krašovec.

Pesmi so bile posnete v škofjeloškem studiu Resnevem leta 2009, 2011 in 2012. CD je izšel pri samozaložbi Stray Cat Tunes (po slovensko: Melodije potepuške mačke), s pomočjo sozaložnika – mariborskega Kluba kulturnih ustvarjalcev Ku-Ku. Na albumu je sodelovalo enajst glasbenikov, glasbenic in pevk iz vrst klasične, jazz, rock, folk in eksperimentalne muzike (Bogdana Herman, Vesna Zornik, Irena Tomažin, Tilen Artač, Tomaž Rožanc, ženski pevski zbor Kombinat, Jože Bogolin, Matija Krečič, Klemen Krajc, Gašper Peršl, Sabina Magajne Bogolin, Tonč Feinig)

fb tw g+ p @